Monday, January 20, 2014

Lift-vremenar-ji

Sedaj, ko živim v sedmem nadstropju ene izmed moščanskih stolpnic, imam to možnost, da uporabljam dvigalo. Tega v kosezah ni. Ker je za dvigalo bojda potrebno minimalno pet nadstropij. Pa ni problema, do četrtega peš je res najmanjši problem.

Kar je drugače je v bistvu to, da se na stopnišču ponavadi s sosedi le pozdravimo, včasih s tistimi, ki se bolje razumemo oziroma poznamo, kakšno rečemo.

Pri dvigalih pa je situacija malo drugačna. V tem tednu bivanja v Mostah, mi je skoraj vsakič, ko je bil kdo z mano v dvigalu omenil vreme. Vsi govorijo samo še o vremenu. “Danes imamo pa kilavo vreme”, “danes je pa vroče”, “U matr, tale poletje pa kar traaaja in traaaja…”

Ponavadi se nasmehnem in odgovorim: “Ja, pa je res”! Potlej običajno pogledam koliko nadstropij me še čaka. Za tem pa se začnem spraševati, če slučajno moji vremenarski sogovorniki pričakujejo kaj več od mene. Morda trenutno temperaturo v Novi Gorici? Običajno, ko začnem razmišljati o takih stvareh dobim tak neumen pogled.

“zadrega” ni najbolj primerna beseda, je pa prva ki pade na pamet.

Na to pa kaže več indicov. Prvi je slika v ogledalu, ki je običajno v večini dvigal, drugi pa je mrki pogled vremenarskega sogovornika, češ kako neolikan sem, ker nič o tem ne vem.

Pa načeloma nimam nič proti pogovorom. Lahko bi skoraj rekel, da sem sicer čisto normalen in komunikativen človek. Če je tema zabavna v pogovoru prav uživam. Ampak včasih rad uživam tudi v čisti tišini, sploh če ni sogovornika, ki bi ga poznal, ali s katerim se imam namen pogovarjati.

Tišina je dandanašnji premalo cenjena vrednota. Vsak bi rad povedal čim več v čim krajšem času. Problem zna biti to, da imamo dnevno neomejeno število besed na voljo. Moje mnenje je, da če bi to omejili - sploh pri ženskah, in sploh pri starejših ženskah - da bi ljudje veliko bolj razmišljali kaj govorijo in kdaj govorijo in komu to govorijo. Jaz pa bi užival v tišini.

Samo pomislite, koliko manj neumnih stvari bi slišali na dan. Vsak bi desetkrat premislil, če je vredno, preden bi bleknil. Jaz namreč to že delam, ampak se tudi včasih ne morem zadržati. To bi bili šele lepi časi. Jaz pa bi užival v tišini. Zato, da bi dobil nek kontrast vsemu temu hrupu.

No, vsaj v dvigalu si tega želim. Ko stopim ven sem sicer čisto normalen in komunikativen človek.